Stroji za cinike in perfekcioniste so trije objekti, ki sestavljajo navidez nemogoče podobe. Umetnica meni, da inteligenco strojev določa obsesivna formalistična estetika in brezhibno delovanje, ki se postavlja proti konvencijam postmodernizma. Masko s stekla je skonstruirala zato, da bi jo zaščitila pred vsiljivo fragmentiranostjo sodobnega subjekta. Za robotsko konstrukcijo Goreča slika je določila eksplozivne nivoje v mešanici kerozina, ki jo uravnava v performansu s subtilnimi premiki senzorne rokavice za taktilno oblikovanje goreče slike. Male geste sprožajo silne spremembe na Goreči sliki, ki privlači poglede. Podobo nadzira, a hkrati ji stalno uhaja iz nadzora. Hackani Pletilni stroj pa je utopični sistem, ki bo nastajal v času razstave in spletel podobo iz pixlov, ki so prevedeni v zanke. Slika danes namreč ne obstaja več izven digitalne percepcije in vse podobe so začasne in nestabilne.

V maski je povnanjena sila enotne subjektivnosti, ki je možna le v simbolnem redu, ne pa tudi na nivoju vsakodnevnega življenja. Subjekt ali jaz naj bi se prvič oblikoval, ko se oseba, opica ali druga pametna žival prepozna v ogledalu. V tistem trenutku in v vseh nadaljnjih, ko gledamo sami sebe, jasno zaznavamo odnos med tem, kar smo in tem, kako se pojavljamo, med zunaj in znotraj. Ob študiju zgodovine Bauhausa je Sanela Jahić naletela na čudovito osiromašeno, prazno in brezizrazno masko Oskarja Schlemmerja, ki jo je skonstruiral za gledališko predstavo. Namesto ornamentirane zapeljive podobe je v maski prepoznala čisto konstrukcijo, ki je odgovarjala njeni potrebi po mehanski učinkovitosti subjekta. V Maski je raztopila obredno vlogo maske in psihološko vlogo ogledala. Njen obraz je postal točno to, kar je v družbenem smislu že vedno bil – zgolj odsev drugih – le da so zdaj vsi ti otopeli pogledi nenadoma soočeni s streznitvijo. Maska ne sproža nelagodja le zato, ker smo soočeni z monolitno identiteto maske, temveč tudi, ker smo soočeni s seboj.

Umetničina težnja k opuščanju okrasja in iskanja čiste forme je izjemno jasno izražena v zadnji verziji Ognjene slike, ki je v celoti sestavljena iz stekla. Prozorna konstrukcija, ki odpira kerozinske epruvete minimalizira obstoj kompleksnega računalniškega programskega sistema, ki omogoča produkcijo absurdnega instrumenta za slikanje z ognjem. Ideja Ognjene slike je povsem paradoksalna, saj poskuša ujeti haptičnost elementa, za katerega smo se že v ranem otroštvu naučili, da se ga ni mogoče dotikati. Objekt je zato postavljen kot subtilna interaktivna instalacija, preko katere se vsakdo lahko dotakne nemogočega. S senzorno rokavico lahko z rahlimi, nežnimi, minimalnimi premiki nadziramo medsebojno korelacijo med 16. kvadratnimi polji – pixli, ki tvorijo celotno ognjeno podobo. Razlog za razdelitev ognjene slike na pixle ni zgolj pragmatika kompleksnega programskega mehanizma, ki določa izgorevanje iz posameznih plinskih ustij, temveč tudi zavest, da danes podobe ne moremo več dojemati izven referencialnega okolja digitalne podobe. Slika – pa četudi organska ognjena slika – je v naši zavesti že njena digitalizirana reprezentacija.

Text by Ida Hiršenfelder

Photos by Miha Fras